Šalotka (Allium cepa L. Aggregatum group) je bližnja sorodnica čebule, a čisto posebna in samosvoja.

Nikjer ne raste divje v naravi in je verjetno plod selekcije in križanja različnih pripadnikov družine čebulnic oziroma lukovk (Alliaceae). S čebulo sta sicer v zelo tesnem sorodstvu, a še danes so mnenja glede sorodstvenih vezi in poimenovanja šalotke deljena. Izvirala naj bi iz zahodne Azije, natančneje iz Ashkelona, mesta v Izraelu, in od tod tudi eno od poimenovanj šalotke (Allium cepa var. ascalonicum oziroma Allium ascalonicum). Dokazi pa kažejo, da so šalotko uporabljali že Stari Egipčani in jo v svojih vrtovih gojili tudi Stari Grki in Rimljani.

Šalotka je prava gurmanska vrtnina in je zelo cenjena med kuharji, še zlasti med francoskimi, zato ji pravijo tudi srce dobre francoske kuhinje.

Francozi radi uporabljajo šalotko pri kuhi, obenem pa so tudi največji pridelovalci šalotke v Evropi. Zato imajo natančno definirano kaj je prava šalotka ali tradicionalna šalotka, kot jo imenujejo:

• Prava šalotka se razmnožuje samo s sajenjem čebulic, ne s setvijo semena.
• Na bazalnem delu prave šalotke deloma izraščajo korenine, del pa je brez korenin, saj so bile tam šalotke zraščene skupaj v šop tekom rasti.
• Naslednja pomembna lastnost prave šalotke je vidna na prečnem prerezu: vedno ima vsaj dva ‘srčka’ oziroma izgleda kot bi bili dve manjši čebulici skupaj, a v eni lupini.
• In ne nazadnje je to spet okus. Okus šalotke je podoben čebuli, vendar bolj delikaten.