Šparglji izvirajo najverjetneje iz vzhodne mediteranske regije in Male Azije, vendar njihov izvor ni povsem znan ali natančneje določen. Različne vrste špargljev so danes razširjene po mnogih delih sveta, a ni čisto jasno kdaj so se naturalizirale.

Šparglji so poznani že več kot 2000 let. Poznali in uživali so jih v Starem Egiptu, antični Grčiji, stoletja so jih kot zdravilno rastlino uporabljali Kitajci. Tudi grški antični zdravnik Hipokrat ga omenja kot zdravilno rastlino in to velja za najstarejši znani zapis o špargljih (okrog leta 400 pr.n.št.). Rimljani pa so šparglje prvi tudi gojili. Cenili so jih zaradi edinstvenega okusa, teksture in zdravilnih lastnosti.

Rimljani so šparglje jedli sveže v sezoni in posušene pozimi. Prvi so razvili sorte špargljev za gojenje v vrtu in prvi so pisali o gojenju špargljev. Kato starejši je v svojem delu ‘De Agri Cultura’, ki je izšlo 160 let pr.n.št., napisal navodila za gojenje špargljev. Šparglje omenja tudi Plinij starejši v svojem delu ‘Naturalis Historia’, enciklopediji, ki je izšla v letih 77 do 79 n.š. V knjigi XIV. (o sadnem drevju), v 19. Poglavju (66 vrst umetnega vina) omenja vino, narejeno iz špargljev. Recepte s šparglji pa je zapisal Apicij v svojem delu ‘De re coquinaria’. Iz časa Rimljanov izvira tudi rek ‘Velocius quam asparagi coquantur’ – ‘Hitreje kot se skuhajo šparglji’. Rek označuje hitra dejanja oziroma, da se nekaj naredi ali zgodi hitreje, kot se skuhajo šparglji. In sveži šparglji so res hitro skuhani. Rek pripisujejo rimskemu cesarju Avgustu.

S propadom Rimskega cesarstva je upadla tudi priljubljenost špargljev. Ohranili so se v samostanskih vrtovih, med ljudmi pa so bili znani predvsem kot okrasna rastlina. V 16. stoletju so šparglji znova postali zelo priljubljeni, najbolj v Angliji in Franciji, od koder so se razširili tudi v evropske kolonije v Severni Ameriki.

Znani ljubitelj špargljev je bil francoski kralj Ludvik XIV (1638 – 1715). Tako zelo jih je imel rad, da so njegovi vrtnarji postavili rastlinjake za gojenje špargljev tekom celega leta. V srednjem veku so bili šparglji predvsem na jedilnikih plemstva, nato so se počasi razširili tudi na vrtove bogatih meščanov. V Evropi se goji šparglje na večjih površinah od 18. stoletja dalje.

Gojenje špargljev v Sloveniji sega v obdobje pred prvo in med obema svetovnima vojnama, ko smo jih gojili predvsem v okolici večjih mest. Sveže domače šparglje so cenili premožnejši ljudje in ljubitelji, pridelovali pa smo jih celo za dunajski cesarski dvor. Po drugi svetovni vojni so šparglji večinoma izginili z naših njiv in jedilnikov. Ob koncu 80-ih let prejšnjega stoletja je domača pridelava špargljev znova oživela, predvsem na Primorskem. Danes je pridelava špargljev razširjena po celi Sloveniji.